|
|
Post by pouletoncoq on Mar 11, 2009 19:21:40 GMT 1
Se strinjam, da je patetièno. Tipièno SDSovsko. Nekaj pa moram vendarle dodati: Josip Broz Tito nikakor ni bil svetnik. Pa ne mislim samo na èase tik po vojni, ampak orng let po vojni so še tako ali drugaèe "maltretirali" politiène nasprotnike. Za dejanja tik po vojni so jih prisilile razmere, to je še mogoèe razumeti. Potem pa bi lahko vzpostavili demokratièni sistem. Pa ga niso. Seveda, Tito res ni bil angelèek, to vsi vemo. Ni bil pa tako slab kot se ga zdaj prikazuje ali demonizira. V danih okolišèinah in v njegovi tekmovalnosti s Stalinom je naredil precej plusov in tudi minusov. Glede preimenovanj - èe se jih že forsira - so sami Demosovci naredili kiks. Takoj z osamosvojitvijo so se institucije (UNi, fakultete ...) spremenile (npr. Univerza E. Kardelja v Univerzo v Ljubljani ipd.). Èe že, bi naj to celovito storili takrat, zdaj je to že kontradiktorno - vsled socialne krize bodo ljudje gojili še veèjo nostalgijo za Titovimi èasi.  Je pa opaziti tudi precejšnjo mobilizacijo ''mladunæadi'', rojene konec 80-ih in v 90-ih, ki pojma nimajo o èasih bivše Jugoslavije. Kar poberejo in trajbajo naprej na netu, po TV ... je rezultat nahujskanja s strani zagrenjenih staršev ali pa rezultat perverzne razvajenosti, zaradi katere svet, države in zgodovino poznajo le preko materialnih dobrin. Ne bom dovolila, da sprijene politikantske desnièarske hijene sfižijo zdrav mozeg slovenske mlade (mlajše) generacije. To ni pravièna cena, ki so jo bili plaèali naši (stari) starši in ne nazadnje velik del srednje generacije. Mularija, ki nabija razne Cece, Thomsone ipd. bo meni in drugim solila pamet, kako se je trpelo v Titovi Jugoslaviji ... Pfuj, pfej ... |
|
|
|
Post by cr on Mar 15, 2009 12:17:07 GMT 1
No na nekem katoliškem forumu predvsme namenjenim mladim (zanimovo kako si organizacija prizadeva predvsem vplivati na mlade) sem v temi o tem rovu (ker sem ugotovil pomanjkanje izobrazbe) napisal naslednji post):
Zelo pouèno zna biti tudi branje Hrvatske revije, emigrantskega ustaškega glasila, ki je izhajalo v Argentini v 60 letih. Tam se najde tudi že omenjeni zapis ustaškega generala Herenèiæa o pogajanjih z Angleži in predstavniki jugoslovanske strani. Bežeèim kolaborantskim kolonam so od zadaj pot zaprle 3. jugoslovanska in 1. bolgarska armada, pot pa jim je presekala tudi 14. divizija ter angleške enote.
Herenèiæ piše, da sta Jugoslovane zastopala politkomisar 51. divizije 3. armade polkovnik Milan Basta in nek Slovenec, ki pa ga ne imenuje, hkrati tudi navede da je Slovenec cel sestanek molèal in da je oèitno imel pravo moè odloèanja Milan Basta. Basta je postavil ultimat, da se kolone brez izjeme predajo v 1 uri. Herenèiæ temu odgovarja, da je v 1 uri nemogoèe obvestiti vse enote in da rabi 20 minut, da se sploh vrne do svojega poveljniškega mesta v koloni. Basta vztraja in zagrozi, da bo v primeru nesprejemanja pogojev 3. armada nenudoma prièela s splošnim napadom. Nato se Herenèiæ obrne na angleškega generala (ki ga v tem zapisu ne imenuje) ter zahteva, da se jim omogoèi predaja angloameriškim zaveznikom. NAto angleški general ostro odgovori "Vi nimate kaj zahtevati, vse je stvar dogovora med nami in našimi zavezniki" ter se obrne do Baste "ali naši zavezniki potrebujejo našo pomoè v dodatnem ljudstvu in tehniki?" Herenèiæ je na tem mestu spoznal, da so v popolnoma izgubljenem položaju in da za njih ni alternative. Basta je nato popustil, da je zaèel enourni ultimat teèi šele potem, ko se je general Herenèiæ vrnil do svojih enot.
Omenjeni zapis torej prièa o tem, da so Angleži ne samo, da so kolaborante in ustaše vrnili ampak da so bili pripravljeni pomagati tudi pri njihovi likvidaciji.
Dogajanje je natanèno opisal tudi omenjeni Milan Basta v svoji knjigi Rat je završio 7 dana kasnije.
Da bo prišlo potem itak do likvidacije teh enot v raznih rovih so verjetno vedeli vsi udeleženi na tem sestanku.
|
|
|
|
Post by jakačan on Mar 15, 2009 20:06:56 GMT 1
No na nekem katoliškem forumu predvsme namenjenim mladim (zanimovo kako si organizacija prizadeva predvsem vplivati na mlade) sem v temi o tem rovu (ker sem ugotovil pomanjkanje izobrazbe) napisal naslednji post): Zelo pouèno zna biti tudi branje Hrvatske revije, emigrantskega ustaškega glasila, ki je izhajalo v Argentini v 60 letih. Tam se najde tudi že omenjeni zapis ustaškega generala Herenèiæa o pogajanjih z Angleži in predstavniki jugoslovanske strani. Bežeèim kolaborantskim kolonam so od zadaj pot zaprle 3. jugoslovanska in 1. bolgarska armada, pot pa jim je presekala tudi 14. divizija ter angleške enote. Herenèiæ piše, da sta Jugoslovane zastopala politkomisar 51. divizije 3. armade polkovnik Milan Basta in nek Slovenec, ki pa ga ne imenuje, hkrati tudi navede da je Slovenec cel sestanek molèal in da je oèitno imel pravo moè odloèanja Milan Basta. Basta je postavil ultimat, da se kolone brez izjeme predajo v 1 uri. Herenèiæ temu odgovarja, da je v 1 uri nemogoèe obvestiti vse enote in da rabi 20 minut, da se sploh vrne do svojega poveljniškega mesta v koloni. Basta vztraja in zagrozi, da bo v primeru nesprejemanja pogojev 3. armada nenudoma prièela s splošnim napadom. Nato se Herenèiæ obrne na angleškega generala (ki ga v tem zapisu ne imenuje) ter zahteva, da se jim omogoèi predaja angloameriškim zaveznikom. NAto angleški general ostro odgovori "Vi nimate kaj zahtevati, vse je stvar dogovora med nami in našimi zavezniki" ter se obrne do Baste " ali naši zavezniki potrebujejo našo pomoè v dodatnem ljudstvu in tehniki?" Herenèiæ je na tem mestu spoznal, da so v popolnoma izgubljenem položaju in da za njih ni alternative. Basta je nato popustil, da je zaèel enourni ultimat teèi šele potem, ko se je general Herenèiæ vrnil do svojih enot. Omenjeni zapis torej prièa o tem, da so Angleži ne samo, da so kolaborante in ustaše vrnili ampak da so bili pripravljeni pomagati tudi pri njihovi likvidaciji. Dogajanje je natanèno opisal tudi omenjeni Milan Basta v svoji knjigi Rat je završio 7 dana kasnije. Da bo prišlo potem itak do likvidacije teh enot v raznih rovih so verjetno vedeli vsi udeleženi na tem sestanku. !! Hvala za ta post, cr. Ne verjamem sicer, da je kaj posebej razbistril vremena katoliški mladini, ki ji dajejo redno piti kolaborantskega mleka, vendar pa je prav, da se te stvari znova in znova ponavljajo in obrazlagajo - ker vendarle ne smemo NIKOLI pozabiti, kdo je bil na kateri strani, kdo je vodil Upor in kdo je Kolaboriral z agresorjem! Vedno znova je potrebno lajež kolaboracionistov in njihovih naslednikov vrniti iz leta 1945 v leto 1941 in še desetletje ali dve pred tem, da se vedno znova opozori na to, kdo je deželo okupiral in jo raznarodoval in kdo se je temu uprl. Maščevanje po vojni je pač sestavni del vsake vojne. Jaz bi raje kot pobijanje sicer videl ponižujoče sojenje kolaborantom in nato Kazen - v tem primeru cerkvenjaki in drugi frančki domobrančki ne bi mogli po 60 letih lajati o grehi in krivdi! |
|
|
|
Post by pouletoncoq on Mar 16, 2009 15:16:09 GMT 1
vir: SDS (spletna stran)
Novice
Kultura življenja namesto kulture smrti
Ponedeljek, 16.03.2009
Nekatere reakcije ob odprtju grozljivega grobišèa v Hudi Jami pri Laškem prièajo o trdovratnosti kulture smrti v Sloveniji
Že pred tisoèletji so stari Grki po vsaki bitki ali vojni dovolili premaganim nasprotnikom, da so pokopali ali sežgali svoje mrtve. Ta pravica je bila sveta. Njihovih grobišè se niso dotikali. Enako navado je imela veèina azijskih plemen, ki so jih takrat imenovali barbari. Èe se je kak posameznik ali skupina pregrešila zoper lastne mrtve, so jih izkljuèili iz družbe, iz polisa. V azijskih nomadskih plemenih so takšne posameznike prav tako izobèili, morali so hoditi za glavno kolono vsem v zanièevanje.
Kultura smrti, ki jo je v desetletjih obvladovanja vzgojil komunizem na slovenskem, je privedla do stanja, v katerem je obnašanje mnogih celo leta 2009 zdrsnilo pod normo barbarskih plemen iz starega veka. Eno glavnih propagandnih orodij kulture smrti skozi vsa zadnja desetletja je pred dnevi ponovno zapisalo, da je odkritje grobišèa v Hudi jami le premetavanje kosti kolaborantov in okupatorjev ter poniglavo primerjalo povojne poboje s tako imenovanimi izbrisanimi.
Posledice kulture smrti in podaljševanje delitev
Preko 600 krajev imamo v Sloveniji, kjer ležijo desetletja zamolèana grobišèa zloèinsko pomorjenih ljudi. Ljudi razliènih narodnosti, preprièanj, starosti, spolov in poklicev. Vojnih ujetnikov, civilistov, žena in otrok. Po koncu druge svetovne vojne in prisvojitvi popolne oblasti je Komunistièna partija Slovenije ob koordinaciji v jugoslovanskem komunistiènem vodstvu v velikem obsegu nadaljevala proces, zaèet sicer že med vojno, po Kardelju imenovan »èišèenje«, v katerem so brezobzirno, mnogokrat na najbolj krute in sadistiène naèine, pobili na deset tisoèe ljudi. Ti poboji niso bili sluèajnost in še manj nujno zlo zaradi mednarodnih okolišèin. Bili so naèrtovani od samega zaèetka. Jugoslovanski komunisti so namreè že na 5. konferenci v Zagrebu še pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo sklenili, da bodo šli v oborožen odpor samo, èe ga bodo lahko izkoristili za prevzem oblasti. Komunisti zagrozili s smrtjo vsakomur, ki se bo proti okupatorju boril izven OF. Leta 1942 so brezobzirno pobili veliko sredinskih politikov, ki se jim niso hoteli pridružiti. Slovenski komunisti so se pri obsegu pobojev in izbiri metod izkazali za veè kot dostojne svojih nacistiènih in stalinistiènih vzornikov, ki so uporabljali podobne metode. Prekašali pa so jih v nadaljevanju. V skrivanju, zanikanju in tudi trdovratnem opravièevanju zloèina. Nacistiène zloèince so sodili v Nurnbergu. Po smrti Stalina so celo v takratni komunistièni Sovjetski zvezi obsodili in ustrelili nekatere najhujše rablje iz èasov Stalinskih èistk. Bivši ruski predsednik Vladimir Putin, nekoè pripadnik KGB, se je pred dvema letoma z vojaškimi èastmi poklonil žrtvam èistk in izrekel besede obsodbe zloèina, kakršnih še nikoli nismo slišali iz ust kakega slovenskega predsednika. V Kampuèiji sodijo organizatorjem množiènih pobojev, ki jih je pred desetletji izvedla njihova komunistièna partija. Poljaki so posneli film o Katynu, v Sloveniji so bili v kali zatrti vsi poskusi, da se najbolj tragièno obdobje slovenske zgodovine dostojno in nepristransko prenese na filmsko platno. Nekaj posameznikov, ki so plaho predlagali takšen poskus, je bilo že med svojim cehom ožigosanih za domobrance.
V Sloveniji so bili mnogi spravni in drugi koraki, narejeni po letu 1989, v veliki meri namenjeni temu, da se ne bi niè naredilo. Propagandni stroj, ki ga je ustvarila kultura smrti, je neusmiljeno zmlel vsakega, ki je spregovoril o nedopustnosti zloèina kot takega in ga razglasil za zagovornika domobranstva in kolaboracije. Odkrivanje in obeleževanje grobišè so žaljivo poimenovali za »premetavanje kosti«. Na spletnih forumih so nekateri èlani podmladkov levièarskih strank ob navedbi svojega imena in priimka brez vsake zavore ne samo opravièevali povojne poboje, temveè velikokrat zapisali tudi stavek: »še premalo so jih pobili«. Slovenska tožilstva in sodišèa so zavraèala ovadbe ali zahteve za preiskavo povojnih pobojev. Tudi v primerih, ko so pisni viri neizpodbitno prièali o utemeljenih sumih. Stranke tranzicijske levice so zaradi sprevraèanja pozornosti do onemoglosti vztrajale na tem, da se v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja med žrtve ne morejo šteti tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, èeprav nihèe nikoli ni predlagal, da bi se takšne posameznike v zakon vkljuèilo. Konèno bi bilo to brezpredmetno, saj so vse, ki so jim kakršnokoli sodelovanje lahko vsaj teoretièno pripisali, brezobzirno pobili ali pregnali. Celo taborišènikom iz koncentracijskih taborišè, med njimi svojim partijskem tovarišem, so na znamenitih Dachauskih in drugih procesih oèitali kolaboracijo, številne med njimi so pod to pretvezo obsodili in pobili. Za nekatere rablji še danes ne želijo povedati, kje so bili usmrèeni in kje so pokopani.
Izvrševalci, predvsem pa organizatorji velikega zloèina so po drugi svetovni vojni postali del komunistiène elite. Zagotovili so si visoke pokojnine ter bili desetletja deležni vsakršnih privilegijev. Od posebne zdravstvene oskrbe do razliènih dodatkov k pokojninam in drugim prejemkom. V dolini Kolpe še vedno stojijo vikendi, katerih temelje so zgradili iz nagrobnikov unièenih pokopališè. Ko je bil v prejšnjih letih del dokumentacije o teh in drugih privilegijih nekdanje komunistiène elite predan Arhivu Slovenije, so si izmislili afero fotokopirni stroj, ki jo generalni sekretar vlade ob pomoèi medijskega stroja servisira že vse od nastopa nove vlade. Edini cilj afere je onemogoèiti javnosti vpogled v te privilegije. Njihovi politièni nasledniki trdijo, da gre za osebne podatke. Kultura smrti je omogoèila, da lahko nekdo za zloèin namesto kazni dobi nagrado in da je vpogled v to nagrajevanje zavarovan z zlorabo zakona tudi v parlamentarni demokraciji.
Številni zgodovinarji in drugi pripadniki ideološke inteligence na slovenskem so v posmeh svoji stroki iz dneva v dan zmanjševali pomen zloèina. Tudi leta 2009 ni dosti drugaèe. V posmeh pravni državi, evropski drži in osnovni pieteti je bila izjava zgodovinarja iz vrst LDS, ki je dejal, da bi morala Slovenija uradno protestirati zaradi poskusa svojcev, da na mestu poboja prižgejo sveèe in položijo cvetje.
Ko je vlada ob dnevu èlovekovih pravic decembra 2007 priredila državno slovesnost v spomin na trpljenje desettisoèev, ki so jim bile kršene èlovekove pravice v komunizmu, so to slovesnost bojkotirali tako bivši kot takratni predsednik republike ter tudi novoizvoljeni predsednik, ki opravlja to funkcijo še danes in ki je odkritje grobišèa v Hudi jami razglasil za drugorazredno temo. Še vedno se spominjamo reakcij svetovne javnosti pred leti, ko je Iranski predsednik razglasil Holokavst za drugorazredno temo. Pri nas pa je propagandni stroj takoj zaèel s serijo opravièevanj podobne izjave. Kultura smrti je tako potvorila èloveški znaèaj številnih posameznikov v Sloveniji, da niso sposobni izreèi preprostega stavka: »Zloèin je zloèin, ne glede na to, kdo ga stori in s kakšnimi politiènimi motivi ga opravièuje.« Nezmožnost normalnega èloveškega dojemanja in moralne presoje, kaj je prav in kaj narobe, ko gre za temeljne èlovekove pravice in civilizacijske vrednote je žal samoumevna posledica opravièevanja zloèina zaradi t.i. višjih ciljev ali zaradi dejanskega ali namišljenega zloèina drugih.
V poroèilu o delu poslanske skupine Pahorjeve stranke za leto 2000 piše, da so v èasu Bajukove vlade uspeli prepreèiti, da bi se zakon o žrtvah vojnega nasilja lahko nanašal tudi na »otroke kolaborantov«. Stranka, ki se imenuje socialna in demokratièna, mirno v svoj uradni dokument zapiše grozljivo definicijo, po kateri so zanje kolaborantje tudi otroci, ki so se rodili nepravim staršem. In tako stranka ni samo zapisala, tako je tudi ravnala. Zakon, ki sicer na splošno ureja problematiko žrtev vojnega nasilja, namreè ne priznava nobenih pravic otrokom tistih družin, v katerih so starše pobili partizani, ne glede na to, kaj so ti starši dejansko poèeli med vojno. Za SD je že po definiciji vsak, ki so ga pobili partizani, kolaborant. Posredno pa so to tudi njihovi otroci. Srhljivo. Še posebej, èe se ob tem opazuje njihove krokodilje solze ob primeru t.i. izbrisanih, kjer nasprotujejo individualni obravnavi primerov in kar povprek opletajo z domnevnimi krivicami, prizadejanimi otrokom. Stranka, ki samo sebe imenuje socialna in demokratièna, se na vse pretege trudi, da se najusodnejša delitev v zgodovini slovenskega naroda tudi preko zakonodaje, sprejete v demokratièno izvoljenem parlamentu, prenaša s staršev na otroke.
Podobno napako dela vsak, kdor otroke izvrševalcev in organizatorjev zloèina oblaga s krivdo njihovih oèetov. Na individualni ravni je takšno ravnanje krivièno in prav tako podaljšuje usodne delitve v slovenskem narodu. Kadar se to poène, se dela ista napaka, kot jo vsebuje poroèilo poslanske skupine Pahorjeve stranke o »potomcih kolaborantov«. Krivda se ne sme prenašati s staršev na otroke, prav tako se ne sme enaèiti politièno, pravno in materialno nasledstvo ene stranke in sorodstvene vezi akterjev usodnega èasa.
Ali lahko iskreno obsodimo zloèin in hkrati malikujemo zloèinca?
Huda jama je najprej sprožila v slovenski javnosti val ogorèenja, podobno kot ob odkritju grobišèa v zaklonišèu v Slovenski Bistrici ali v jami pri Konfinu. Vendar je propagandni stroj kulture smrti podobno kot ob prejšnjih odkritjih po nekaj dneh zaèel mleti in sprevraèati realnost. V tednu dni so se na zatožni klopi tako ali drugaèe znašli vsi, ki so odkritje razumeli na edini moralno sprejemljivi naèin in zahtevali pojasnila in ukrepanje. Višek moralne izprijenosti pa je sprevraèanje doseglo v izjavi podmladka Pahorjeve stranke, ki je najprej brez dlake na jeziku izenaèil odgovorne za povojne poboje in oèeta slovenske osamosvojitve dr. Jožeta Puènika. Pravni in materialni nasledniki stranke, ki je preko državnega represivnega aparata Jožeta Puènika za dolga leta spravila za zapahe, mu unièila zasebno življenje, odvzela diplomo in ga pregnala v tujino, ga sedaj še mrtvega ne pustijo pri miru. Èlovek ostane brez besed nad takšno moralno sprevrženostjo. Rezultati veè kot polstoletne vladavine kulture smrti in vzgoje v njenem okrilju pa se v vsej grozljivosti pokažejo v naslednjem stavku: »Ponosni smo na to, da smo se Slovenci skupaj z ostalimi narodi bivše Jugoslavije znali odloèno zoperstaviti okupatorju in 2. svetovno vojno konèati kot zmagovalci, po njej pa stopiti na pot napredka, ki nas je v dobrem in slabem naredil take, kot smo danes. V tem smislu tudi razumemo spomenike in poimenovanja ulic po Titu in ostalih voditeljih tedanjega èasa.«
V èasu, ko je Tito živel, velika veèina ljudi ni poznala resnice o zloèinih. O Titu so nas uèili vse lepo in dobro in za veèino generacije, ki ji tudi sam pripadam, je bil vrhovna avtoriteta, za mnoge skoraj božanstvo. Sam nisem bil pri takem dojemanju njegove vloge nobena izjema. Èe bi leta 1975 na hitro organizirali referendum o njegovem predsedniškem položaju, bi ga dobil z veliko veèino. Množice so jokale ob njegovi smrti, prevladala je velika zaskrbljenost o usodi bivše skupne države. Ob takratnem vedenju je bilo poimenovanje ulic in trgov po Titu tako samoumevno kot bi moralo biti danes ob odpiranju vedno novih grobišè samoumevno strinjanje o kritièni reviziji njegove zgodovinske vloge.
Pri presoji je zato bistven èas in vedenje. Sporoèilo podmladka SD je bilo namreè napisano v dneh, ko so slike grobišèa v Hudi Jami, kjer žrtev niso streljali, ampak so jih pobijali na najbolj barbarski naèin, še sveže v spominu. Podpisal ga je predsednik podmladka, morda celo eden od možnih Pahorjevih naslednikov na èelu trenutno najveèje oblastne stranke v državi. Zanj smo Slovenci po drugi svetovni vojni stopili na pot napredka. Tako preprosto. Kot da bi štele samo nove tovarne in kilometri asfalta, ljudje pa niè. Ta èas so namreè tudi morišèa in grobišèa v Hudi jami, Koèevski Rog in Teharje ter še na stotine drugih, pa koncentracijska taborišèa, prisilna kolektivizacija, obvezna oddaja pridelkov, nacionalizacija, Goli otok, zgrešena gospodarska politika, sto tisoèi izseljenih v iskanju kruha in sreèe in na tisoèe politiènih zapornikov - in vse to je za mladega socialnega demokrata pot napredka. Uporablja za to obdobje iste besede, kot so jih v èasu najhujše morije uporabljali Tito, Kardelj in Kidriè ter drugi organizatorji zloèina. Pa že pred njimi Stalin, Hitler in drugi »utemeljitelji« podobnih napredkov. Na deset tisoèe ljudi so pobili, da bi stopili na pot napredka. Z vso resnostjo si moramo na tem mestu postaviti vprašanje: »Ali so morda danes ti ljudje, ki tako brezkompromisno in brez vsake kritiène distance zagovarjajo zloèin ter malikujejo zloèince, sposobni kaj takšnega v imenu napredka spet ponoviti?« Ali se poèutite lagodno ob èloveku, ki mirno, ne da bi za hip podvomil v svoj prav, ob odprti jami množiènega grobišèa izjavi, da je bil èas, ko so te ljudi zverinsko pobili, »èas napredka«?
Ni mogoèe pavšalno obsoditi zloèina, hkrati pa malikovati zloèinca, ki je zloèin zagrešil, mu postavljati spomenike in vztrajati na poimenovanju ulic in trgov po njem. Seveda ob dejstvu, da poznamo resnico, kar je danes nesporno. Vsak demokrat je po definiciji tako antifašist kot antikomunist. Ni pa vsak antifašist ali antikomunist že po definiciji demokrat. Socialni demokrati bi se morali ob zadnjih izjavah svojega podmladka, ki z uporabo sovražne govorice enaèi najbolj odgovornega (po besedah njihovega vzornika Janeza Stanovnika) za povojne poboje in oèeta slovenske osamosvojitve dr. Jožeta Puènika in Janeza Pavla drugega (preganjanega v èasu nacizma), globoko zamisliti nad svojo moralno držo in upravièenostjo demokratskega samopoimenovanja. Nad njihovo, pa tudi svojo izjavo ob komentarju izjave svojega podmladka bi se moral globoko zamisliti tudi njihov predsednik stranke.
Teza o veè resnicah kot proizvod kulture smrti
Od prej omenjene izjave Mladega foruma Socialnih demokratov naprej jih ni mogoèe veè šteti za podmladek demokratiène stranke. Šli so predaleè. Dokler izjave ne bodo preklicali in se slovenski javnosti zanjo opravièili, ne bodo ne sami ne tisti, ki jih podpirajo, ne socialni in ne demokrati, temveè zgolj malikovalci zloèina. Izkljuèili so se iz polisa in zaman si pripovedujejo, kako je svet, ki ga zagovarjajo, edini resnièen, vse drugo pa je namišljeno.
Tudi pripoved o veè resnicah, ki jo je izumil bivši predsednik, tu ne bo pomagala. Trditev, da obstaja veè resnic, je namreè prav tako proizvod kulture smrti. To lahko izreèe samo nekdo, ki je pravzaprav v veliki osebni stiski. Samo s takšno formulo je namreè mogoèe navidezno opravièiti Zloèin v Hudi Jami ali v Koèevskem Rogu ali taborišèe smrti v Teharjih. Èe bi bilo res veè resnic, potem bi bilo to o Hudi jami res mogoèe razglasiti za pot napredka. A kaj, ko tudi ta, ki to poène, dobro ve, da v svojem bistvu to je zloèin. In zloèin bo ostal, »pot napredka« pa se bo izgubila v prahu in pozabi tisti dan, ko nihèe veè ne bo imel koristi od stalnega ponavljanja laži. Zaenkrat nekateri, ki osebno v zloèin sicer niso bili vpleteni, še vidijo politiène in posledièno materialne koristi v tem. Zato bodo vztrajali, tudi na škodo tistih, ki jih navidezno šèitijo in zagovarjajo, v resnici pa ne poznajo njihovih osebnih stisk ali pa jim zanje ni mar.
Tisti odgovorni za zloèin, ki so še živi, namreè brez vsakega dvoma živijo težko. Ne upajo si niti umreti, bojijo se, kaj jih èaka onkraj, bojijo sreèanja s tistimi, ki so jih po krivici pobili. Njihovi politièni nasledniki pa jim ne privošèijo, da bi se osvobodili laži in olajšali vest, prevzeli krivdo in se spravili s seboj in resnico. Njihove žrtve so umrle v mukah, a poèivajo v miru, sami pa živijo s smrtjo v svoji duši in s strahotnim bremenom na sebi. Tudi, èe bi si želeli to breme odložiti, tega najbrž velikokrat ne morejo. Ker se njihovi politièni nasledniki bojijo, da bi jim to politièno škodilo. Da bi padli miti in se porušili templji malikov, v katerih zbirajo darove zavedenih.
Nevarnosti sprejemanja kulture smrti
Skoraj ni slovenske družine, ki ne bi bila zaznamovana s tragiènim èasom iz sredine prejšnjega stoletja. Tudi sam nisem izvzet. Moj oèe si je leta 1942 kot mladoleten skupaj s svojim oèetom že moral kopati grob, ker je na podboj njihovih hišnih vrat nekdo èez noè narisal znak OF, Italijanska patrulja pa je bila v rekordnem èasu pri hiši. Gotove smrti ju je rešilo posredovanje domaèega župnika. Še mladoletnega so ga nato mobilizirali k domobrancem, od koder je dezertiral in se skrival doma. Ujeli so ga in obsodili na dve leti zapora, od koder je pobegnil. Ponovno so ga ujeli in poslali v koncentracijsko taborišèe Dachau. Upoštevali so, da je bil mladoleten. Iz Dachaua je prišel tik pred koncem vojne ter se zaradi nasveta staršev v splošni zmedi umaknil na Koroško. Od tam je bil poslan nazaj v Slovenijo, konèal je v Škofovih zavodih in nato v vrsti, zvezan z žico pred kraško jamo v Rogu. Streljali so jih s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti. Po nekaj dneh se je po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame. Svojo življensko zgodbo mi je povedal šele leta 1988, ko sem prišel iz vojaškega pripora.
Ko sem gledal posnetke iz Hude jame, sem podoživljal njegovo pripovedovanje, ko sva hodila po Rogu in nato iskala vas in hišo, v katero se je zatekel po èudežni rešitvi iz jame. In se ponovno zavedel, da me brez njegove èudežne rešitve nikoli ne bi bilo. Ter da imam zato tudi svoj osebni dolg do resnice. Da storim, kar morem, da kultura življenja premaga kulturo smrti.
V èasu opravljanja funkcije predsednika vlade so me iz Urada za varnost in zašèito obvestili, da se je na registriranem spletnem forumu Veèera pojavila grožnja z likvidacijo. Nekdo je zapisal, da ima dovolj mojega domobranstva in da bom konèal kot Ivan Kramberger. Glede na že omenjeno govorico sovraštva, ki jo administratorji veèine forumov mirno tolerirajo, nad obvestilom nisem bil preseneèen. To je nastopilo šele potem, ko so me obvestili, da je avtor grožnje z likvidacijo pomoènik komandirja policijske postaje, ki je grožnjo poslal kar s svojega službenega raèunalnika. Osebo, ki je grozila, so dali v postopek in zadeve nisem veè spremljal, tudi v javnosti se ni pojavila, dokler èez nekaj tednov poslanka Pahorjevih socialnih demokratov o tem primeru ni zastavila poslanskega vprašanja vladi, èeš zakaj šikanira enega od pripadnikov slovenske policije zaradi politiènih razlogov.
Potrebno se je vprašati, ali bi poslanka SD enako vprašanje postavila danes, èe bi ista oseba ali nekdo na podobnem položaju, ki razpolaga s službenimi pooblastili in orožjem, poslal grožnjo z likvidacijo sedanjemu predsedniku vlade? Bi bil postopek zoper potencialnega likvidatorja za gospo poslanko iz Pahorjeve stranke tudi v tem primeru politièno šikaniranje?
Predvsem pa se je potrebno vprašati, kakšni so produkti in kakšne so dolgoroène posledice vzgoje, v katero je v podtonih vtkana kultura smrti, ki ponuja vnaprejšnje politièno opravièilo za zloèin?
Slovenija na razpotju
Slovenija je danes na razpotju. Opravièevanje zloèina je za vsako družbo nevarno, saj razjeda vrednotni in pravni red v samem temelju. Vpliva na posameznike in na množice ter prinaša nevarnost, da se tragièni èas ponovi.
Od naših ravnanj v naslednjih mesecih je odvisno, ali bomo zmogli dovolj poguma in modrosti, da zavrnemo kulturo smrti, njena sporoèila in laži, ki opravièujejo zloèin. In izberemo kulturo življenja ter posledièno njena sporoèila in resnico, ki narekuje odgovorno obravnavanje zloèina, celjenje ran in konèanje prenašanja delitve na prihodnje rodove.
To vendarle ne bi smelo biti pretežko, kajti najveèjo preizkušnjo smo Slovenci leta 1991 dobro prestali. Nismo se razdelili na bele in rdeèe, nismo se ponovno pobijali med seboj, Slovenija se je pretežno enotno odzvala na izziv zgodovine in napad JLA. Zato smo uspeli. Velika zasluga za takšno modro politiko v èasu osamosvojitve gre dr. Jožetu Puèniku, ki bi lahko kot predsednik vladne koalicije zagovarjal tudi trše, v tisti situaciji za veliko veèino povsem sprejemljive odloèitve. Toda v svojem politiènem bistvu je bil Jože Puènik zagovornik kulture življenja, pravi demokrat in domoljub, tako antifašist kot antikomunist, zato je bila ta njegova drža naravna. Zaradi te njegove zgodovinske vloge je žalitev v sporoèilu podmladka Pahorjeve stranke še toliko bolj krivièna.
Osnovna toèka spopada med kulturo smrti in kulturo življenja niso imena ulic. Preimenovanje je tako kot poimenovanje zgolj posledica neèesa. Mrtvi paè ne bodo ostali veèno nepokopani, kolièina njihovega trpljenja je prevelika. In ko bo zadnji med njimi dobil spokojen grob, njihovi svojci pa mesto žalovanja, bo iz Slovenskih mest in trgov brez sledu izginila tudi simbolna zapušèina kulture smrti v besedi in podobi Tita, Kardelja ali Kidrièa. Kultura smrti nima prihodnosti, ohranja se namreè lahko le z lažjo. To pa mora njen propagandni stroj stalno in vedno znova ponavljati, vedno znova mora zbirati sile laži in ustvarjati navidezne svetove, medtem ko resnica deluje že sama po sebi. Zato vsako novo grobišèe odjekne kot eksplozija, ki do temeljev poruši zgradbo iz laži.
Obstaja pa vprašanje, koliko èasa lahko kljub vsemu vse to ponavljanje še traja. Ali ni škoda èasa, ki ga porabljamo za poglabljanje oziroma ohranjanje delitev? In energije naroda, ki gre v niè in v slabo, medtem ko je pred nami, še posebej sedaj, ko imamo lastno državo in svoje mesto v svetu, toliko zanimivih in koristnih izzivov?
Kako zakljuèiti delitve?
Kljub trdovratnim poskusom opravièevanja zloèina, ki jih vedno znova proizvaja kultura smrti, obstaja nekaj preprostih resnic o èasu usodnih delitev, s katerimi se strinja velika veèina ljudi v Sloveniji:
1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.
2. Upor proti okupatorju je bil èastno dejanje.
3. Izkorišèanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje.
4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje.
5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavržno dejanje.
6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zloèin, ne glede na to, kdo jih je izvedel.
7. Posamezniki so imeli znotraj tragiènega dogajanja v èasu vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.
Praktièni koraki, ki lahko pomagajo zdraviti rane preteklosti in ustvarjati novo enotnost Slovencev za spopade z izzivi prihodnosti:
1. Državni zbor sprejme Resolucijo o preseganju usodnih delitev, v kateri povzame prej naštetih sedem toèk.
2. Na glavnem trgu v Ljubljani se postavi spomenik vsem umrlim v vseh obdobjih naše zgodovine, na katerega se preprosto zapiše: Našim mrtvim.
3. Pietetno se uredi vsa povojna morišèa in se jih opremi z napisom, ki bo odražal resnico.
4. V glavnem mestu se postavi kostnico za civiliziran pokop vseh tistih žrtev povojnih pobojev, ki jih ni možno dostojno pokopati na kraju smrti.
5. Dopolni se Zakon o žrtvah vojnega nasilja, tako da bo nediskriminatoren in brez politiènih diskvalifikacij.
6. Zakonska se prepove povelièevanja in opravièevanje zloèina.
Slovenski narod je z osamosvojitvijo in demokratizacijo v letih 1990 in 1991 izpolnil temeljni pogoj za zaèetek preseganja usodnih delitev. Bilo bi naravnost nespametno, èe bi danes oklevali na poti, na kateri je bil najtežji korak pravzaprav že narejen.
Janez Janša
|
|
Jaz ne častim nobenega totalitarnega sistema, navijam za demokracijo in enake možnosti ter spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi (VSEH, tudi tistih ki jih cerkvenjaki navadno sovražijo).
